Pogovor : Simon Simčič – Vinska hiša Medot

Domačija Medot, foto: Matic Grmek

Medot, Zvonimir, Igor, Simon – so štiri osebna imena za štiri generacije Simčičev: praded, nono, oče in sin. Medoti jim bomo rekli od zdaj naprej. Kako spoštljivo misli in govori o prejšnjih generacijah Simon, za zdaj najmlajši v tej imenitni peničarski zgodbi, bo razvidno iz intervjuja. O Zvonimirju, Miru, moralni avtoriteti, strumnem možu, ki je svoje življenje posvetil briškemu vinu in še posebej rebuli, bi še največ izvedeli ob branju njegove knjige s preprostim naslovom Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo, ki je izšla 1987. leta. V njej je izpostavil, da je bodočnost vina le v kakovosti (op. ko je bil trg usmerjen v količino), se upal ­­po­karati vinopivce, češ da se morajo vinu bolj posvetiti in se izobraziti, a se hkrati poklonil največjim poznavalcem, ki ob pitju vina »znajo ustvariti lepo duševno razpoloženje in občutke sreče«. Za Medote zmaga ni cilj, ker je pomembnejša pot. Zato nikakor ni naključje, da je prvemu mirnemu vinu v portfelju ime Journey in da je v njem, seveda, rebula. Da bo jasno, za nazaj in za naprej.
Začniva z aktualnim in greva potem v preteklost. Kako je biti specialist za peneča vina, je to prednost ali tudi pomanjkljivost? Večina prihodkov pride od penečih vin.
Če gledamo po SWOT analizi, je to priložnost. Če te ljudje sprejemajo v tem duhu, so tudi pričakovanja večja in temu moraš biti kos. Da pa postaneš specialist, moraš pokazati, kaj si. Nono je menil, da je vino umetnina, ker se vse postori na najvišji ravni in doda še nekaj svojega, kot misliš, da je prav, kar naredi vino vsakič drugačno. Pri peninah je veliko dela v ozadju, če želiš imeti stalno kakovost, ker se vino stara na kvasovkah. Pri nas je do trga pet let in pol.
Je za specialista to kapitalsko

Je za specialista to kapitalsko zahtevna zgodba?
Seveda, zagotovo. Če začneš na začetku, moraš najprej posaditi vinograd, moraš čakati tri leta in priti do vina, v našem primeru bi minilo deset let …

Vendar je neko logično pričakovanje večjih prihodkov kot pri mirnih vinih …
Ne, zaradi tega ni toliko peničarjev, skoraj vsi vinarji proizvajajo tudi peneča vin, a jim to predstavlja le malo, dva ali tri odstotke pridelka vina.

Zakaj bi se vinar odločil, da postane specialist za peneča, čeprav je trženje zahtevnejše, in še vsi peničarji so večni epigoni šampanjca?
Ali zdaj prosecca … Vsi se borimo za svoje mesto, šampanjec je tako močna blagovna znamka v svetu, da vsakega ali usmerja ali mu dela težave ali priložnosti. In vsak se skuša pod njo nekam postaviti. Ne moreš se ji izogniti. Lahko delaš vse življenje, pa se pojavi ekspert, ki ti reče, kako to počnejo v Šampanji, zakaj ste šli v drugo smer …

Ampak vi ste odstopili od pravil in šli svojo pot.
Da povem malo o tem, moram v zgodovino. Kako smo prišli do Medota? Vse se je začelo z mojim nonotom, Zvonimirjem, ki je študiral v Coneglianu, v najprestižnejši enološki šoli tistega časa. Bil je vizionar in ljudski človek, z njegovo pomočjo se je razvila zadruga. Kot veste, je poskrbel za gradnjo kleti na Dobrovem in v Vipavi. Bil je glavni enolog, nato direktor kleti in pozneje tudi vodja zadruge. Takrat se je moralo odločiti, kaj saditi v Brdih. In odločil se je za rebulo, čeprav je bila vsa stroka proti, češ kaj bomo delali z rebulo, nihče je ne pozna, imamo pa čudovite terroirje za chardonnay, sivi pinot, tokaj. Sivi pinot je takrat že postajal moderen, vendar je nono prav zato trdil, da s temi sortami ne bomo postali prepoznavni, ker jih imajo povsod. No, potem je uspešno vodil zadružno klet, postal je častni občan Brd, se upokojil, a ostal poimenovan kot »oče rebule«. To ljubezen do rebule je želel razvijati naprej. In zato se rodi Medot. Rebuli je želel dodati vrednost. Od nekdaj je rad pil šampanjce. Prvo penečo rebulo je naredil na začetku šestdesetih let, ampak želel si je resno klasično penino, ki je lahko postavljena ob bok šampanjcem.

Imel je poslanstvo.
Ja, verjel je, da to lahko naredi edino rebula. Ne smemo se primerjati s Šampanjo in njenim chardonnayjem in modrim pinotom, ker gre za povsem drugačen terroir. Pri nas je drugačna zemlja in klimatske razmere. Rebula ima prednosti: višje kisline kot chardonnay, nižji alkohol, grozdje je dalj časa na trti, kljub soncu. Ni pa bila sama dovolj primerna za resno starano penino, zato je dodal chardonnay in modri pinot, ki ji dajeta malo »hrbta«.

Če gledava po današnjih izkušnjah, je rebula velika sorta, primerna za cel razpon kategorij, od mirnega do penečega in predikatnega vina.
To je bolj politično vprašanje. Moje osebno mnenje je, da rebula pozna svoje omejitve. Ima zelo lepo kislino, svežino, mineralnost, nima pa sadnosti chablisa. Če hočemo pridobiti vrhunska sveža vina, je primerna, zmožna je bogatih vin, in vendar kot peničarji menimo, da za vrhunsko penino samo rebula ni dovolj. Ne bi rad trdil, da zmore vse. Bela vina iz Brd so poznana povsod, rdeča manj, vse ima meje.

Kaj je prineslo odločitev, da ste postali specialisti, saj bi bilo lažje tržiti širšo paleto vin?
Ko je nono šel v penzijo, je želel nadaljevati delo. Prvo penino je imel 1986. leta, prvi Medot je prišel 1992. To je bil njegov izziv. Želel je narediti nekaj zase, brez vseh omejitev, nekaj, na kar bo lahko ponosen. Vinogradi za Medot so na boljših lokacijah v Brdih, vsi so na opoki. Moj oče se ni ukvarjal z vinarstvom, a je ustvaril idealne razmere, kakršne je nono potreboval. Ko sem leta 2004 končal fakulteto, se je bilo treba odločiti, ali se ta »hobi« pelje naprej, čeprav je bil izpeljan na najvišji ravni. Zanj je bila pridelava vrhunskega vina stvar časti.

Je bil to projekt za imidž?
Niti to ne. Nono ga ni potreboval. Da boste razumeli, kakšen človek je bil: dobil je ponudbo. Lahko bi delal v Mendozi in imel vse, ampak, kot je dejal sam, spoštovanja, kot ga imamo tu, tam ne bomo nikoli imeli. Zato je raje ostal v Brdih.

Zdaj je to posel.
Da, kot vsak drugi. Ni primarni, mora pa nekaj prinašati in imeti svojo logiko. Pa tudi mi nismo ljudje, ki bi se igrali s takimi zadevami. Ko sem vstopil v to sliko, in ker nisem enolog, sem ravnal, kot je rekel Clint Eastwood v nekem filmu: »Človek se mora zavedati lastnih omejitev.« Zato imamo dva vrhunska enologa, Darinka Ribolico, najboljšega poznavalca briškega terroirja, in Francoza Pierre-Yvesa Bourneriasa. Naše penine staramo povprečno pet let, kar je zagotovo najdlje pri nas. Nismo preveč rasli, spadamo pa med dražje.

Ali ste se kot specialist takoj odločili, kam se je treba umestiti? Eden od izvršnih direktorjev v Constellation Brands mi je nekoč svetoval takole: najprej se odločite, kaj bi radi dosegli in v katerem cenovnem razredu. Ste zato izbrali gostinstvo in s tem cenovno raven?
Pri nas je bilo to samoumevno, ker je nono hotel narediti le najboljše. Nobenega koraka nazaj, samo kako naprej. Za nonota je bilo to vprašanje časti: če narediš kaj narobe, ne deklasiraš samo izdelka, ampak celo familijo! Imeli smo že sedem let starano penino, a smo morali narediti korak nazaj, vendar kljub temu ohraniti svoj karakter. Ne smeš poslušati samo trga. Morda to še najmanj. Moraš biti prepričan vase. Bo že prišel kdo, ki mu bo to všeč.

To tezo sem slišal že velikokrat v najbolj znanih okoliših. Da se bo kupec moral prilagoditi? Ta rek me vedno malo bega. Ni nujno uspešno, kajne?
Za Barolo in Bordeaux to lahko rečemo, ker sta znani uspešni zgodbi. Oni so imeli stoletja, mi pa v tridesetih letih ne moremo biti na istem. Čas bo pokazal. Hitimo. Tudi mi se učimo »biti Francozi« in iti v isti špuri … Ne smemo pa biti sramežljivi.

Se zgledujete po najboljših, kot so šampanjci? Hkrati pa želite imeti tudi svoj značaj in slog. V čem je in bo izvirnost vaših penin?
Ko delaš, moraš pogledati nazaj. Ni treba izumljati tople vode. Najprej se vprašaš, kdo si in kaj hočeš ter kaj je cilj za to, da veš, da razumeš, kaj delaš. Tako začne francoski enolog, ne pa kar takoj o vinu.

Pameten mož je svoj življenjski kredo opredelil s štirimi V-ji: videti, vedeti, verjeti, varovati. To je blizu temu, kar pravite tudi vi …
Ja, ampak ta je bil pametnejši, ker je to znal povedati v štirih besedah.

Pa tudi vi ste vedeli, imeli samozavest, verjeli v blagovno znamko. Na koncu gre še za pripadnost in zvestobo, čeprav vedno obstaja dvom, da trg ne bo sprejel penine.
Vajeni smo veslati proti toku. Zdaj imamo le štiri etikete penečega in mirno rebulo Journey. Pri penečem bomo v teh okvirih ostali, pri mirni rebuli pa imamo načrte za še nekaj etiket, verjetno še nekoliko kompleksnejše, a zagotovo glede mirne rebule še nismo rekli zadnje besede.


Zvonimir in Igor Simčič

Belo peneče, letniško, roze? Ali ni to preozek krog?
Moraš imeti karakter. Moraš vedeti, zakaj nekaj delaš.

V čem je razlika pri trženju med mirnim in penečim? Je potrebno posebno znanje?
Glavni problem je percepcija kupca. Pri mirnih te prej sprejmejo, da prideš blizu. Pri penečih je težje: primerjaš se z elito ali cenenimi. Tudi šampanjci se borijo proti ­proseccu. To je nekakšen paradoks. Težko si je pridobiti prostor. Ne veš, od kod »jo f­ašeš«. Kaj je moj problem: ali bomo med kozarci penin, ki se strežejo za štiri, ali med tistimi za sedem evrov? V poslu nismo zato, da bi plačevali pravice za vstop na trg, kot se dogaja pri masovnih vinih. Imamo malo vina, vsi v Sloveniji smo butični, zato si moramo najti svoj prostor. Če pa gre za večjo klet z rebulo, potem mora v globino, potrebuje več trgov …

Naši vinarji znajo poiskati oddaljene trge, še preden pokrijejo okolico. Smo prej v Ameriki kot Gradcu. Zakaj?
To bega tudi mene. Napa, na primer, proda od sedemdeset do osemdeset odstotkov doma. Vendar. Slovenska vina niso poceni, briška, ki so šla v svet, niso poceni. V povprečju niti v Colliju ne dosegajo takih cen. So pa količinsko večji, seveda. Naši so šli daleč zato, ker so oddaljene trge lažje prepričali, da so te cene primerne.

Kako pa ste naredili vi?
Smo na italijanskem in slovenskem trgu ter še nekaj malega drugje. Stvari sem vzel pragmatično. Iskal sem partnerja. V Sloveniji sem ga našel v Koželju, d. o. o. Delamo skupaj, gremo v isto smer. Pred petnajstimi leti smo začeli v Italiji, imeli smo le sedem tisoč steklenic. Potem šele se nam je razvila Slovenija. Italija raste. Da bi šel v ZDA, nima smisla, nimamo količin. Za nas so glavne vinoteke in v osemdesetih odstotkih restavracije.

Koliko prepričevanja je potrebnega v Italiji?
Delujemo podobno kot v Sloveniji, z izbranim distributerjem. Uvoznik je sto kilometrov od nas. Kupce pripelje tudi k nam na posestvo, saj jaz ne hodim po trgu, ker to ni naša glavna dejavnost. Svoj čas posvečam predvsem poslom, ki jih imamo v kemijski panogi. Kdor pa želi rasti, mora hoditi po svetu. Svetovne blagovne znamke ne potrebujejo tega, da bi jih vinarji stalno obiskovali, a je njihov marketing povsem drugačen in bistveno dražji.

Ker se s temi poslovnimi stiki izkazuje verodostojnost.
Vino je že samo po sebi privlačno, ga piješ in si vesel, ga imaš rad, če pa imaš zraven še tega, ki ga je pridelal, je to še več vredno. Menimo, da moramo ostati vinarji, zato naj kupci pridejo k nam, saj vinar ne sme dve tretjini časa tekati okoli kupcev …

Kaj je vaše kupce pritegnilo k vam? So uvideli različnost vaših vin?
Večina želi prodajati, kar je lažje. Mi smo zelo drugačni, zato potrebujemo tudi takšne kupce. V okolici ni peničarjev, ki bi imeli celo paleto, ne nekaj tisoč flašk, v petletnem stiku s kvasovkami, čeprav so enako veliki. Naša penina deluje resno, gurmansko. Je bolj nežna, ker je nono zagovarjal harmonijo, umirjenost, kar sta ključni značilnosti, zato ni tako aperitivna. V Italiji pijejo Medot celotno kosilo.

Kolikšen vpliv ima videz, vizualna podoba blagovne znamke?
Bolj je važno, da je vse skladno. Eni izgubijo veliko časa z etiketo …

Kot pravite, ste na italijanskem trgu petnajst let. Kolikokrat ste spremenili etiketo?
Prilagoditve etikete so bile, ni bilo pa večjih sprememb. Ne smeš spreminjati preveč. Kupec bo sprejel, kar je prvič videl. S tem se nisem ukvarjal. Etiketo je pri nas postavil že nono. Ne vem, kdo je bil prvi oblikovalec, menda kar prijatelj od nonota, potem pa smo delali izpeljanke. Logotip je ostal skoraj enak.

Na čem so temeljile spremembe?
Pri Medotu – bom pošten – smo spreminjali, kot se je meni zdelo prav. Pri Journey (op. za mirno rebulo) pa smo naredili možgansko nevihto skupaj s strokovno podkovanimi sodelavci na področju komuniciranja. Pri vinu je ključna komunikacija. Imeli smo pet ilustratorjev na natečaju. Najprej sem nekaj skiciral, kot idejo. Potem so naredili osnutke in čez nekaj mesecev je nastala prava rešitev. Za mnenje smo vprašali tudi novinarje in kupce. Naša PR in marketing ekipa sodeluje pri etiketah. Natakar, ki se je seznanil z Journey, bo znal ob naši etiketi tudi povedati našo zgodbo. Dobre vinarje je pet nadstropij navzgor popeljala odlična poslovna komunikacija, ne samo vino.

V ZDA so vedno rekli, da mora biti podoba trgovinske etikete za dvajset odstotkov boljša od vina v steklenici, čeprav se to sliši nenavadno. Kako je v gostinstvu?
Manj je več – to velja v gostinstvu. Že ena črta, pika lahko bolj izstopa …

Ali to pomeni, da če spreminjaš etiketo, moraš pred tem tudi vino, ker je pobuda za obe spremembi prišla s trga?
Ne. Hočem novo vino in imam potrebo po etiketi. Tako je pri nas. Sicer ne smeš preveč izstopati, niti dodajati stvari, kar si kdo zahoče. Moraš ostati zvest sebi. Če hočeš preveč, narediš pakt s hudičem. Mi nismo bili nikoli na tem.

Je bilo trženje penečih vin vedno zahtevno, vedno povezano s prestižnimi športi? Šele zdaj so peneča vina postala splošno dostopna – monsieur tout le monde – kot bi rekli v Franciji.
Spet so krivi koncerni. LVMH ima v lasti Dôm Pérignon. Nekoč nekaj sto tisoč steklenic, danes več milijonov. Zdaj je to posel, odvisen izključno od tega, koliko se bo prodalo, skupaj z vsemi imidž projekti. Največ sredstev je vloženih v tak marketing. Zato je trženje težavno. Tak je zdajšnji glamur, ne oni izpred petdesetih let. Ne pomnim, da bi videl oglas za Pétrus, šampanjci pa so oglaševani povsod …

Domačija Medot, foto: Matic Grmek
Pravite, da ste v nišnem segmentu, ampak vaš oče je bil zelo agilen v tekmovalnem jadranju.
Barka je prišla posebej, ne zaradi penine. Marsikdo tako misli. Pa bom spet malo obrnil debato. Oče rabi stalne izzive in ko pride na cilj – ja, s čim boš pa nazdravil, ha ha, seveda s penino! Igor je pripeljal Medot na barko kot družinsko srebrnino, ne kot promocijsko akcijo. Gre za osebno zadevo, za družinsko značilnost, ki je želja po popolnosti. Ljudje pa mislijo, da smo plačali, da se je to zgodilo. Ni tako. Princ Albert je bil pač zraven …

Večkrat ste izpostavili pomen kakovosti, ki je izmuzljiv pojem. Zagotovo ste spreminjali tudi slog vina. Kako?
Pri peninah se je zelo spremenila vsebnost sladkorja. Imeli smo dvanajst gramov. Moët jih je imel štirinajst. Danes imamo med štirimi in osmimi grami na liter. Še en korak naprej smo naredili z dodatkom likerja. Če želiš, da je penina sveža, dolga, vertikalna, samo s chardonnayjem tega ne dosežemo. Medot mora izražati terroir in imeti dolg pookus.

Bi definirali še kakšen okušalni slog, ki je pomemben za Medot?
Vedno pijem še druga vina. Na slovenskem trgu zmagujeta svežina in sadnost. Pri Medotu pa želimo pridobiti penino za celoten obed. Karakter rebule ohranjamo. Vsebnost sladkorja smo znižali. Moramo pa obdržati identiteto. Ne verjamemo v drastične spremembe, zato brut nature ni naša izbira. Vse do določene meje. Še vedno smo pri 12,5 vol. %. Če bi primerjali nekdanji in zdajšnji Medot, ne bi bile tako velike razlike.

Sledite klasični vinifikaciji penečih vin?
Vino mora ohraniti hrbtenico. Pri penečih vinih vinograd malo manj pride do izraza, kot velja za mirna vina. Pri penečih je pomemben pH, kislina, blend je pomemben. Imamo več različnih cistern rebule, čeprav je bila isti dan v preši. Pri nas v Brdih je v vinogradu najbolj važna stvar borba proti soncu. Če mislimo na penine, ki temeljijo na chardonnayju, trgajo vsaj teden prej, da je osnova največ pri 12,5 vol. %. Rebula je lahko dlje časa na trti kot chardonnay. Koliko časa je grozdje na trti, zelo vpliva na osnovo.

Je pojmovanje aperitivne penine za vas sploh aktualno?
Penina je dober aperitiv. Pri 48 smo se morali prilagoditi trgu, ker ljudje sedemletnega zorjenja na kvasovkah niso razumeli. Nismo pa šli v drugo skrajnost. Samo skrajšali smo čas zorjenja. 48 je kljub temu zrela penina in z dolgim pookusom.

Zdi se, da v Sloveniji uporabljamo zelo polna osnovna vina, zato je okus »težak«. Ko pa govorimo o šampanjcih, zlahka hvalimo finese in eleganco. Nekaj ne gre skupaj.
Pri Millesime, ki je od sedem do osem let na kvasovkah, opažamo, da na koncu ni te teže. Šampanjci znajo biti mojstri prav v tem. Osnovna vina so starana. Pri nas so takšne penine zrele pri petih. Millesime naredimo le v izbranih letnikih, kot je bil 2014, in potem spremljamo zorjenje, staranje ter izberemo pravi čas, ko gre steklenica v navpično lego …

Pri nas se skoraj ne govori o soleri. Ali peničar mora v tak način zorjenja in staranja osnovnih vin?
Mi to počnemo že sedmo leto. Kaj je dobro? Da klimatske razlike stalno uravnavaš, jih zmanjšaš. S solero se Medot sicer spreminja, vendar solera naredi vina bolj celovita. V Šampanji je v solerah do štirideset letnikov …

Ali lahko določneje pojasnite svoj način?
Solera je zakladnica vina, ki jo predstavlja več letnikov, zmešanih skupaj. V praksi je to ena cisterna. Pri proizvodnji penin predstavlja podobno količino, kot je vina, za katerega se solera uporablja, vsako leto na trgu. Če damo na trg 10 hl vina, ki ­vsebuje tudi solero, potem imamo še enako količino, torej 10 hl solere v kleti. Vsako leto tej cisterni dodamo nekaj vina tekočega letnika in vsako leto dodamo to solero v vino, ki ga bomo stekleničili.

Kaj bi vrhunski slovenski peničar, kakršni ste vi, že danes predvidel v razvoju kakovosti? Kako bi prišli do tako imenovanih crus?
Kakovost je v pozornosti, ki jo nameniš podrobnostim. Pri Millesime lahko naredimo, kar koli nam je v tistem letu všeč. Cru pa moramo narediti na znanstveni način, ne kot proste izbire, kar pomeni, da določimo natančen delež sort. Kdor tega ne bi zmogel, ni naredil vsega, kar bi lahko. Nono je vedno iskal harmonijo, a do tega ne prideš tako, da greš v skrajnost.



Torej cru?
Ah, tega ne morem reči sam sebi. Potrebujemo red, ki da verodostojnost. Sem za to, a dajmo še mi naštudirati. Če so oni znali, bomo tudi mi. Ni treba izumljati tople vode.

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je vina za kupce zmanjkalo?
Smo, z nekterimi letniki smo bili razprodani. Le tako se dviga cena. Za letos pa bomo še videli, kako bo, kakšne posledice bo prinesla ta izredna situacija.

In kako boste nanjo odreagirali?
Ker je vinska industrija zelo povezana z gostinstvom in turizmom, je zaradi situacije zaradi novega koronavirusa na svetovnem trgu nastal praktično popoln krč. Države, ki še vedno sprejemajo vino, so postale izredno redke in predvideva se, da bo tudi tam zelo težko kar koli prodati, če se tudi pri njih stanje z okužbami poslabša. Če morajo biti gostilne in hoteli zaprti, potem enostavno vsa prodaja zamrzne. Je pa res, da se je spletna prodaja bistveno povečala, a ker je to predstavljalo zelo majhen delež celotne prodaje, to ni dovolj, da bi bistveno vplivalo na izpad preostale prodaje. Mislim, da se vsi vinarji srečujemo s krizo, ki je ta sektor v zadnjem stoletju še ni videl. Bile so vojne in splošne gospodarske krize, ko je prodaja močno upadla, da bi se praktično ustavila, pa mislim, da se še ni zgodilo. Treba bo zdržati, imeti dovolj rezerv, da se proizvaja naprej, saj narava v vinogradu ne more počakati, kot lahko proizvodnja v tovarni. Temu primerno so se po mojem mnenju odzvali tudi v vladi z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandro Pivec, kjer razumejo stanje vinarstva v Sloveniji in verjamem, da so, kolikor se le da, pomagali.

Če dava samo manjšo iztočnico še mirni rebuli, ki ji ugled raste, a narašča tudi strah pred saditvijo v ravnici, na oni strani.
Mi, v Brdih, smo se odločili, da bomo svojo prepoznavnost gradili na treh elementih: Brda, rebula, opoka. Če kdo želi napisati rumena rebula – ribolla gialla, mu ne branimo. Čez leta bomo zmagali, pa ne zaradi primerjave z drugimi, ampak zato, ker bomo mi boljši. Čezmejni projekt o zaščiti rebule bi koristil predvsem v smislu, da bi rebulo in Brda postavili na svetovni zemljevid.

Današnja svetovna paradigma pa je zagotovo trajnostni razvoj, angl. sustainability. Ali bo ključen tudi za peneča vina?
Trajnostni razvoj bo veljaven za vsa vina in za vse, s čimer se ukvarjamo. Trta poje veliko CO2, ki izhaja iz pridelave vina, zato se celo priporoča saditi trto. Kaj pomeni trajnostno? Da smo trajni, dolgoživi in odgovorni. Če gremo v skrajno usmerjenost, kot je lahko ekološka pridelava, v neugodnih letih ne bo pridelka, in to ne more biti trajnostno. V moji panogi, ki je kemijska in s katero se ukvarjam, se vsi hočejo prikazati kot trajnostni, tudi EU je v to zelo usmerjena. A če nimamo jasnega plana, kaj je treba narediti, ne samo govoriti, ne bomo postali trajnostni. V vinogradništvu morda ne bomo škropili manj, zato pa bolj ciljano. Pivi sorte* (Nove sorte vinske trte, ki so v celoti ali delno odporne na peronosporo ter oidij vinske trte. V nemško govorečih državah so poznane kot PIWI sorte (Pilzwiderstandsfahigen Sorten)) so v uporabi, a zato ne bomo zmagali. O trajnostnem razvoju je treba že govoriti z veliko odgovornostjo. Ljudje pa se zadovoljijo že z enim všečnim stavkom, ne da bi razmislili: kaj pa, če je napačen?

Kar ste naredili pri likovni podobi kleti, bi lahko razumeli kot trajnostno oglaševanje in kot mecenstvo.
Ja, recimo takole. To je hibrid, sestavljen iz več konceptov. Če se vrnemo k trajnostnemu razvoju, je v oglaševanju ravno tako prisotna ta paradigma. Želel sem si, da ni vsako leto odvisno samo od mene, kaj bomo dali na oglas, in da oglas ni namenjen sam sebi, da naredimo verodostojen sistem, ki služi Medotu, a koristi tudi drugim. Zato smo se obrnili na visoko šolo VIST in naredili fotografski natečaj. Desetim študentom predstavimo tri naša vina in svoje delo, tukaj preživijo dan in čez štiri mesece predstavijo slike. Zmagovalca določi komisija, v kateri so profesor fotografije, marketinški strokovnjak in predstavnica naše hiše. S tem je na preizkušnji tudi vsak član komisije, ne samo študent, katerega delo bomo vse leto oglaševali. Ko sem videl prve slike, sem tudi sam imel pomisleke, vendar: iz spoštovanja do lepega projekta in sodelujočih avtoritet si je treba tudi upati.

Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2020
Vir :  https://revija-vino.si/simon-simcic-medot/
Avtor : Dušan Brejc