Briški vinorodni okoliš obsega 2.000 hektarjev vinogradov na flišnih gričih na desnem bregu Soče. Ta zemlja je bila še pred 50 milijoni let pod morsko gladino, oblikovana pa je iz tisočerih drobnih plasti, ki so posledice podvodnega plazenja mulja in peska. Med temi plastmi je ostalo ujetih kar precej školjk, ki pridejo pri globokem oranju ponovno na površje. V prsti je malo organskih snovi, zato pa je bogata s soljo in minerali, ki jih trte s svojimi razpredenimi koreninami počasi črpajo in nalagajo v grozdje.

Pomemben pečat vinu da tudi podnebje, saj se prav tu mešata vpliva Mediterana in Alp. Tako pridelujemo vina bogatega telesa in izrazite cvetice, ki so sicer dobra mlada in sveža, toda vso svojo lepoto razvijejo šele po nekajletnem zorenju v lesenih sodih in donegovanju v steklenicah.

Vinogradništvo je v teh krajih znano že iz keltsko-rimskih časov, sedanji izbor vinskih sort pa se je dokončno izoblikoval v zadnjem stoletju in še zlasti po napadu trsne uši (filoksera), ki je v drugi polovici XIX. stoletja uničila večino takratnih vinogradov. Od starih sort se je v največji meri ohranila rebula, ki jo upravičeno štejemo za avtohtono briško sorto.

Najstarejša omemba rebule je v kupoprodajni pogodbi iz leta 1336, nekoliko krajšo domovinsko pravico ima (furlanski) tokaj, verduc in pikolit pa sta v naših krajih že mnogo časa, vendar sta obrobni sorti. Nekoč je bila zelo čislana tudi rdeča rebula ali pokalca, vendar je danes v našem vinorodnem okolišu ne goji nihče. Zvečine ostajamo zvesti pridelovanju sortnih vin, vendar vse več vinskih kleti pripravlja eno ali dve zvrsti kot najžlahtnejši del njihove vinske ponudbe.