 |
|
Briški vinorodni okoliš obsega 2.000 hektarjev
vinogradov na flišnih gričih na desnem bregu Soče. Ta zemlja
je bila še pred 50 milijoni let pod morsko gladino, oblikovana
pa je iz tisočerih drobnih plasti, ki so posledice podvodnega
plazenja mulja in peska. Med temi plastmi je ostalo ujetih
kar precej školjk, ki pridejo pri globokem oranju ponovno
na površje. V prsti je malo organskih snovi, zato pa je bogata
s soljo in minerali, ki jih trte s svojimi razpredenimi koreninami
počasi črpajo in nalagajo v grozdje.
Pomemben pečat vinu da tudi podnebje, saj
se prav tu mešata vpliva Mediterana in Alp. Tako pridelujemo
vina bogatega telesa in izrazite cvetice, ki so sicer dobra
mlada in sveža, toda vso svojo lepoto razvijejo šele po nekajletnem
zorenju v lesenih sodih in donegovanju v steklenicah.
Vinogradništvo je v teh krajih znano že
iz keltsko-rimskih časov, sedanji izbor vinskih sort pa se
je dokončno izoblikoval v zadnjem stoletju in še zlasti po
napadu trsne uši (filoksera), ki je v drugi polovici XIX.
stoletja uničila večino takratnih vinogradov. Od starih sort
se je v največji meri ohranila rebula, ki jo upravičeno štejemo
za avtohtono briško sorto.
Najstarejša omemba rebule je v kupoprodajni
pogodbi iz leta 1336, nekoliko krajšo domovinsko pravico ima
(furlanski) tokaj, verduc in pikolit pa sta v naših krajih
že mnogo časa, vendar sta obrobni sorti. Nekoč je bila zelo
čislana tudi rdeča rebula ali pokalca, vendar je danes v našem
vinorodnem okolišu ne goji nihče. Zvečine ostajamo zvesti
pridelovanju sortnih vin, vendar vse več vinskih kleti pripravlja
eno ali dve zvrsti kot najžlahtnejši del njihove vinske ponudbe.
|